Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

frenk · Objavljeno: 25 Mar 2008 15:41 Naslov sporočila: Island

Dežela mojih sanj v katero letos odpotuje naš forumaš Nani Cool

Bravo!!!

Imaš načrt poti in zanimivosti že pripravljene?

Nani · Objavljeno: 26 Mar 2008 17:37 Naslov sporočila: Re: Island

Res je Frenk. Very Happy

V planu imamo odpreti spletno stran, kjer bomo sproti dodajali vtise in slike iz potovanja. To "sproti" je odvisno od internetnih povezav. Do sedaj smo določili zgolj datume, ki so vezani na trajekt.

Odhod Danska (Hanstholm) 5.7.2008
Prihod Ferski otoki 7.7.2008
Odhod Ferski otoki 9.7.2008
Prihod Islandija (Seyðisfjörður) 10.7.2008

Odhod Islandija (Seyðisfjörður) 24.7.2008
Prihod Danska (Hanstholm) 26.7.2008

+ pot do Danske in nazaj

Nerodno je bilo le to, da je bilo potrebno rezervirati (in delno plačati) karte za trajekt že januarja, saj bi nam se drugače lahko zgodilo, da v času visoke sezone ne bi dobili prostora na trajektu.

V načrtu pa imamo; narediti delni krog okoli Islandije, kopati se v izvirih tople vode, viditi geysirje, slapove, notranjost Islandije,..

Toliko o Islandija, drugače pa se moramo do takrat spoznati z novo pridobitvijo, ki sliši na ime Tischer 230 Trail.

MIG · Objavljeno: 01 Apr 2008 14:45 Naslov sporočila:

Oj, res lepa destinacija. Pred leti sem bil tam z agencijo Viking in bilo je prelepo. Bi rad še kdaj ponovil, a v lastni režiji, da se lahko v miru naužijem vseh lepot teh dveh dežela...
Me pa zanima cena trajekta v obe smeri...
_________________
There is no way to happiness. Happiness is the way...

Nani · Objavljeno: 01 Apr 2008 20:26 Naslov sporočila:

Variante so različne glede na število oseb, izbor kabine, dolžine in višine vozila. Točno si lahko pogledaš na

http://www.e-pages.dk/smyrilline/3/

Npr. v našem primeru, trije otroci + 2 odrasla v kabini brez okna, pride povratna v visoki sezoni 2870 EUR

MIG · Objavljeno: 02 Apr 2008 13:02 Naslov sporočila:

Kar drago.... Sad

A ko se boš vrnil od tam, se ti gotovo ne bo zdelo preveč....

Kakorkoli, srečno pot in mirno morje!
_________________
There is no way to happiness. Happiness is the way...

Nani · Objavljeno: 22 Jun 2008 22:12 Naslov sporočila: Blog Islandija 2008

Na RTVSLO smo odprli blog v katerega bomo zapisovali sprotne vtise pri našem potovanju.

še link...

http://www.rtvslo.si/blog/napev

frenk · Objavljeno: 24 Jul 2008 01:13 Naslov sporočila:

Čestitke !!! Srečno nadalnje potovanje. Komaj čakam naslednji info.

Prvo javljanje, blog je razdekljen na moj in Vesnin pogled. Veselo branje slike sledijo.

Slike

2.7.2008 sreda
Nani:
Priprave so se končale po dolgotrajnem nakupovanju, pranju, preverjanju stvari..
Ljubljana sončno, jasno 31 stopinj v senci, odhod ob 16 uri.
Začetek je malce pozen a končno so se stvari premaknile, celotna ekipa napakirana in v dobri volji se odpelje.
V Avstriji se začnejo nevihte, ki nam operejo bivalnik in avto. Za večerjo se ustavimo na parkirišču,
in tu se zgodi prvi problem. Pri zapiranju desnega okna na bivalniku, nam ta izpade iz zgornjega nosilca.
Na srečo najdem križni izvijač in z malo Vesnine pomoči naredim hitri tečaj za monitiranje okna. Rešeno.
Pot nadaljujemo v Nemčijo, do že vnaprej izbranega cilja ob jezeru RothSee. Prihod je bil ob 00:30 uri seveda s pomočjo
GPS, drugače dvomim, da bi kaj našla.

P.S.
Naš bivalnik ima tudi prehod med bivalnikom in vozilom. To pomeni, da je možen prehod tudi med vožnjo.
Otroci so seveda to izkoristil, kako pa naj ostane skrivnost.

Vesna:
Končno !!! Prišel je težko pričakovani dan !!!
Začelo se takole. . . Lani (leto 2007) smo šli smo že drugič na dopust na Dugi otok, v najbolj miren zaliv (Soline). Zelo nama je bilo všeč, v tistem času sva mislila, da lepšega kot ta miren zaliv ne obstaja. Hodili smo se kopat v še lepši in še bolj miren zaliv in tam srečali avstrijsko družino, zaparkirano z avtodomom. In ko smo mi vlekli punkle iz apartmaja do plaže in nazaj vsak dan 2x, so oni ves čas preživeli v najlepšem zalivu na svetu. In tako se je počasi porodila ideja, no v bistvu ne prav počasi, cilj sva določila že v tistem lepem zalivu.

Ostale tehnične podrobnosti kot so nakup avta, bivalnika so bile le še dodatek.

.. in ta težko pričakovani dan ni bil prav nič poseben ! Čeprav se je zdelo, da je vse pod kontrolo, se je zadnji dan našlo še tako veliko drobnih dodatkov, da sem bila z živci na robu. Za piko na i smo ugotovili, da Ana nima čevljev za mrzlo vreme. Pri tolikih otrocih, pa nobenih čevljev št. 22 !!! In smo šli v ta velik Mercator po čevlje, tam izgubili dve uri. Našli smo čevlje, ki jih v kolikor toliko razumnem stanju nikoli ne bi kupila (roza so Sad

), vendar so bili edina opcija. Poleg tega smo trgovino prehodili po dolgem in počez zaradi Winx nalepk in albuma, ki sta si ga želeli Pia in Ema. Ta album je seveda ostal doma !! Še dobro, da je prišla babi, ki je zabavala Ano, da sva midva lahko sfiniširala pakiranje. Skupaj smo skočili še na pico in ob 16.00 z nabito polnim avtom in bivalnikom končno odrinili.

Vožnja z malimi otroki je lahko na trenutke precej živčna (milo rečeno Smile

). Pia in Ema sta vožnjo dobro prenašali, Ano pa je bilo potrebno precej motivirati, da nas ni vse skupaj preglasila. Skratka, do Goinga (počivališče v Avstriji) smo lajali. Samo tako je namreč dala kolikor toliko mir. Spraševali smo jo kje so kuža, ptiček, lev, maček,. . . ona pa nam je pokazala kje so in zraven lajala. Ko nam je na ta istem počivališču odpadlo okno, sva se odločila, potem, ko sva ga popravila, da damo Ano spat v bivalnik. Zaradi boljšega občutka, čeprav z vedenjem, da delamo narobe, sem šla tudi jaz v bivalnik »spat«, da malo stestiram samo vožnjo. Nani vozi zelo lepo, tako da hujših pretresov ni bilo, sem pa imela na začetku precej neprijeten občutek, ki pa je po dobre pol ure minil. Malo kasneje, par kilometrov pred Muenchnom sta odšli spat še Pia in Ema. Tako smo potegnili do Rothseeja.

3.7.2008 četrtek
Nani:
Ko se zjutraj zbudiš, kraj izgleda precej drugače kot ob našem prihodu. Vendar treba priznati, da je to počivališče za nas idealno. Otroci vedno potrebujejo aktivnosti, in dolgočasno pot preko Nemčije je potrebno razbiti na cilje,ki jim omogoča sprostitev. Jezero s toplo vodo in peščeno plažo je idealno za uživanje otrok. Urejenost pa je seveda
samo po sebi umevna, saj smo vendar v Nemčiji. Presenetilo me je npr. da ob WC piše "Naslednji WC čez 150 metrov", rešitev podobna kot smo tega že navajeni na avtocestah. Po kopanju, spanju za najmlajšo članico ekipe, kosilu smo pobegnili
pred prihajajočo nevihto proti naslednjemu cilju Kaltekirchen. Nevihtam smo tako ušli v južni Nemčiji, vendar smo pred Hamburgom padli v vremensko fronto z zelo močnim deževjem, ki nam je zaradi količin padavin omejila potovalno hitrost na 60 km/h.
Prihod Hamburga ob 01:00 zjutraj je bil impozanten, saj so natovarjali kontejnerje na dve velikanki, vse seveda osvetljeno kot na kakšni večerni nogometni tekmi.
Stvari pa so se zapletle ob 01:30 zjutraj, saj nas GPS usmerja preko poti, ki postanejo neprehodne. Po naključju pa končno najdeva počivališče.

Vesna:
Zbudili smo se v sončen, lep dan. Ko smo pokukali iz bivalnika, se je pripeljala vratarica in nam zaračunala nočitev – 7 €. Povedla nam je še kam lahko postavimo bivalnik (ponoči se namreč ni prav dobro videlo in spali smo na parkirišču za avtobuse) in kaj lahko v njenem domačem kraju počnemo. Pred zajtrkom so odšli Nani in punce na kratek sprehod, medtem sem jaz pripravila nekaj malenkosti za pod zob. Po zajtrku smo prestavili bivalnik in šli do jezera. Značilnost tega jezera je rdeča mivka. Nemogoče je prepričati otroke, sploh Ano, da mogoče še ni dovolj toplo za kopanje. Seveda nam je ušla v vodo oblečena in ni nam preostalo drugega kot, da se damo v kopalke. Voda je bila topla, mivka pa nadvse primerna za igranje. V Rothseeju lahko počneš veliko stvari – urejena je kolesarska pot, lahko jadraš, plavaš, se voziš s pedolinom, za otroke je urejeno luštno igrišče. Okoli 11.00 smo Ano in očija dale spat in odšle nazaj na jezero. Seveda se je prva zbudila Ana in ko je zagledala spečega očija, se je začela delati, da smrči. Tako ga je zbudila in ko smo malo kasneje ta starejše punce prišle kuhati kosilo sta bila že oba pokonci. Jedli smo golaž (zelo dober !!!) in svedrčke.
Ker je sonce na PZA-ju žgalo, smo se odločili še 1x skopati. No, to je bilo res express kopanje. Noter, ven in skoraj »trčačim korakom« do avta. Zaradi dežja namreč.
Na hitro smo se preoblekli in se odpravili proti Kaltenkirchnu, tam je bil naš naslednji PZA. Kaltenkirchen je malo termalno mestece malo naprej od Hamburga. Večino poti smo spet lajali, Ana pa nas je hecala, da je kakala (ena izmed redkih besed, ki jih zna povedati tako, da jo razumemo). Seveda ni kakala ! Pia in Ema sta bili precej borbeno razpoloženi in sta se prepirali za mišjo senco. Malo smo presekali prerekanje z različnimi besednimi igrami (uganjevali smo osebo, učili smo se dneve v tednu, mesece v letu, . . ), potem pa smo še malo peli. Ponovili smo postopek prejšnjega dne, najprej smo dali spat Ano, nato sta odšli spat še Ema in Pia. Na postajališču, kjer smo dali spat Ano, smo srečali prvega »fratella«. Seveda je padla ena moška in sogovornik je povedal, da je bivalnik v bistvu njegov dom, da kroži po Nemčiji, dela, spi pa kar v neki ameriški različici bivalnika. Delal je tudi na Islandiji in potožil nad visokimi cenami. Obiskali so nas tudi »nemški otroci« in prosili za denar v več jezikih. Malo sva debelo gledala, potem pa videla, da sta skočila v kombi, v katerem sta sedela še 2 moška.
Midva sva nadaljevala vožnjo, Nani kot voznik, jaz pa to noč bolj kot slab sovoznik. Proti koncu sem namreč začela kinkati. Neprestano je močno deževalo in vožnja je bila naporna. Ob 1.30 sva končno našla PZA in odšla spat.

4.7.2008 petek
Nani:
Prebujanje v deževno jutro ob 05:30 uri. Ana se je odločila, da ne bo več spala to pa pomeni, da tudi drugim to ni dano. Pojemo zajtrk, vreme je še naprej zelo slabo saj močno dežuje. Gremo dalje, današnji cilj je Hanstholm/Danska. Tam nas jutri čaka trajekt Norrona za Islandijo. Vse bolj se bližamo meji Nemčija/Danska boljše vreme je.
Postaja sončno, 25 stopinj, rahel veter,.. za moj okus idealno vreme. Tudi okolica postaja vse lepša. Bliža se čas kosila, zato se ustavimo na najbljižjem počivališču, kjer pojemo golaž s testeninami. Hvala Babi za golaž, bil je odličen. Pospravimo in se odpravimo naprej, po dobri uri prispemo Hanstholm, oziroma v bližnji kamp. Odločitev za kamp, je bila enostavna. Ob majhnih otrocih je vedno veliko umazanega perila, tu pa se pojavi potreba po pralnih in sušilni strojih. Da ne govorimo o miru, ki je prisoten v takem kraju. Priporočamo.

P.S.
Izjava Vesne; "tu pa bi jaz komot preživela cel dopust"

Vesna:
Današnje jutro, žal ni bilo tako lepo kot včerajšnje. Deževalo je in deževalo ! Kar na hitro smo se pretegnili, preoblekli, pojedli, pospravili. Odločitev je padla – HANSTHOLM. Promet od Kaltenkirchna do Danske se je redčil in kaj kmalu smo prispeli do meje. Jaz sem prvič na Danskem, Nani je bil že velikokrat. Z zanimanjem smo se peljali in opazovali okolico. Lajali smo nekoliko manj, zgleda, da se je Ana nekoliko navadila na vožnjo, Pia in Ema pa sta nadaljevali s prepiranjem. Utrujenost in stalno sedenje sta naš načela, poznalo se je tudi pri otrocih.
Pa vendar – Danska je čudovita dežela ! Najprej smo se peljali po avtocesti, nato pa nas je pri kraju Vejle naša sopotnica Garmina preusmerila na lokalno cesto. Tu smo lahko nekoliko več videli o življenju ljudi. Zdi se, da so Danci preprosti in praktični ljudje, vsaj tisti, ki živijo na podeželju. To se vidi že iz same arhitekture. Vse hiše so enakih oblik, če je stavba krajša je stanovanjska hiša, če je daljša je možnosti več – šola, hlev, podjetje, skladišče. Vendar nam je pri vsem skupaj nekaj manjkalo – trgovine. Precej dolgo nismo videli niti ene trgovine, potem pa kar naenkrat sredi neke vasi trgovina s poročnimi oblekami, potem spet nekaj časa nič in potem višek. V eni sam vasi so imeli sex shop in mali Spar. Pa še nekaj – nobenih reklam, jumbo plakatov – NIČ !! Kot v raju, nihče te ne bombardira z nakupi stvari, ki jih v bistvu ne potrebuješ. Zaradi vsega tega, mi je ta dežela še ljubša. V želodcih nam je začelo kruliti in začeli smo iskat primeren prostor za kosilo. Urejenih in ličnih počivališč je na Danskem res veliko. Do konca smo pojedli golaž in skuhali nove svedrčke, se malo razgibali, pozabili žogo in odšli dalje. Bolj ko smo se bližali obali, več je bilo vetrnic, večjih, srednjih, manjših. Garmina nas je pripeljala v kemp in tam smo se utaborili na travniku, se priklopili na elektriko in vodo. Kemp je super, vendar drag. Za avtodom, 2 odrasla, 3 otroke in elektriko smo za 1 nočitev plačali 55 €. V to ceno je vključen še mini zoo in bazen s tobogani, posebej pa so poudarili, da so zastonj tudi tuši Smile

??. Za pranje in sušenje smo plačali še 45 Dkk, to je cca. 6,5 €.
Kemp je bi kar poln, vendar nismo našli nobenih smeti, umazanije, kar pa se tiče glasnosti pa se »tihote« ne da primerjati z nobenim od naših kempov ali kempov naših sosedov. Pia in Ema sta se zabavali po svoje na otroškem igrišču s plezali, vlečnico, trampolinom in drugimi igrali. Našli sta tudi nekaj prijateljev, kako so se sporazumevali ne vem, jaz sem pri danščini čisto mrzla. Ampak pri otrocih je drugače. Eme je bilo eno samo veselje, oči so ji žarele od navdušenja, ko je plezala po precej visokem plezalu, da je prišla do tobogana.
Malo je bilo tudi čudno, ker je bila ura 10.00 zvečer, ljudje so šli v glavnem spat, zunaj pa je še sijalo sonce. Izkoristila sva dolg dan, spila skoraj liter refoška in naredila plane za naslednji dan.
Naj še dopolnim svojo izjavo – ja, lahko bi preživela cel dopust, vendar bi tu lahko živela. To je prva država za katero se mi zdi, da mi je ljubša od Slovenije.
Pa še nekaj - klima. Lahko sediš na soncu, vendar ti ni vroče, ker stalno malo mrzlo pihlja (saj, zato me je pa opeklo Smile

).

5.7.2008 sobota
Nani:
Priprave nahrbtnikov, potovalne torbe, vse tisto kar bomo vzeli s seboj na trajekt. Ker med plovbo ni dostopa do vozila je potrebno vso prtljago prinesti s seboj. Pred kosilom se odpravimo še v bazen. Za otroke je super, saj obstajajo večji in manjši
tobogani. Pri nas smo navajeni, da se v vodi ohlajamo zaradi visokih temperatur ozračja. Tu pa velja drugačno pravilo, v vodi se ogreješ zunaj pa hladiš saj
temperatura 23 stopinj z vetrom, kjub soncu ni ravno spodbudna za kopanje.
Kosilo smo namrevali peči in kuhati na novem plinskem žaru, ki nam to omogoča. Vendar presenečenje, to ni možno saj je zunaj preveč vetrovno in npr. voda ni in
zavrela. Ni kaj, treba se je prilagoditi razmeram in dokončati kosilo v bivalniku.
Po kosilu zapustimo kamp in se odpravimo v trajektno pristanišče. Ker je do odhoda še nekaj časa, se razgledamo po okolici. Najdemo "Bunker muzej", zanimivo
tudi za otroke. Uporabnost topa kot igrače za najmlajše ("Puška" doseg 20 km, leto proizvodnje 1939, Sovjetska zveza) je vidna na sliki.

Čakanje na trajekt, je tudi priložnost za videvanje raznovrstnih modelov bivalnikov, ki obstajajo. Npr.nekdo si je omislil na strehi solarni grelnik vode ?
Drugi imajo opremo primerno tudi za Grenlandijo ne samo za Islandijo. Tretji, pa običajni avto in prikolico. Zanimivo prikolice Adria iz Novega Mesta so med bolj pogostimi znamkami.
Vkrcavanje na trajekt poteka ločeno sopotnike in šoferje vozil. Na tak način je vsaj sopotnikom, prihranjen neznosni ribji smrad iz tovornega dela trajekta, ki je verjetno namenjen ribam iz severa.

Vesna:
Prebudili smo se v sončno jutro. Ponoči je na naš travnik prišlo še nekaj novih avtodomov, prikolic in kolesarjev s šotori. Spraševali smo se, kateri od teh gredo na Islandijo. Danes nas je čakalo vkrcanje na trajekt. Postavili smo mizo in zunaj pojedli zajtrk. Po zajtrku smo pripravili oblačila za na ladjo in se odšli kopat. Pia je norela po toboganih, Ema bi tudi, vendar jo je bilo zelo strah, Ane nismo spravili iz vode drugače kot na silo. Čisto plava in marogasta je tulila in hotela nazaj v bazen. Ker se je bližal čas njenega počitka, sem jo odnesla spat. Kmalu so prišli tudi Nani, Ema in Pia. Vsi že malo lačni smo se odločili, da danes ne bomo jedli golaža (seveda le zato, ker ga je zmanjkalo Smile

), ampak, da bomo na žaru spekli hrenovke, na kuhalniku, ki je del žara, pa krompir. Poskus uporabe roštilja je zaradi vetra propadel in do konca smo skuhali v avtodomu. Potovalni tempo se je umiril in začeli smo uživati. Po kosilu smo za na ladjo pripravili še nekaj hrane, s puncami smo pomile posodo, Nani, ki ga že vse dni precej boli križ, pa je počistil in pospravil roštilj. Pia in Ema sta pomagali po najboljših močeh – nosili smeti, podajali vodo za v hladilnik, Pia pa je, če je bilo potrebno popazila na Ano. V tem se je res izkazala! Počasi se je travnik praznil in tudi mi smo odšli proti luki. Bili smo zgodnji, vendar smo šli najprej vprašat kdaj je »check in« za na ladjo. Ladja je odplula ob 22.30, »check in« pa naj bi bil že ob 17.00, čeprav na karti piše le eno uro in pol pred odhodom. Malo smo bili zbegani. Le kaj bomo počeli ves ta čas za mrežo na parkirišču? V misli sem si priklicala »vroča« čakanja na hrvaške trajekte in postala sem prav slabe volje. Vendar se Nani ni vdal mojemu malodušju in občasnemu teženju in odločila sva se, da si gremo ogledat bunkerje in topove. Odločitev je bila prava, moja slaba volja se je razkadila, zadeva je tudi pri puncah vžgala. Nisva jih mogla dobiti s topa !! Ana je pridelala 2 buški tako, na vsaki strani čela po eno.
Na hitro so punce še pomalicale in ob cca. 18.00 smo se šli čekirat. Postavili so nas v vrsto št. 12 in čez približno 2 uri smo se lahko vkrcali. Čas je minil hitro, ogledali smo si »fratellije« in oni nas. Videli pa smo tudi nekaj sosedov iz kempa, kolesarjev sicer ne Smile

, čeprav menda tudi ti gredo na Islandijo.
Z avtom se lahko vkrca na ladjo le voznik, zato smo vzele ruzake in ogromno torbo in se podale na pot do ladje. Pot je bila dolga, stopnice pa bolj strme kot na Nizozemskem (celo to je mogoče !!). Komaj smo vse privlekle do sobe. Vemo za naslednjič – res vzamemo minimalno stvari in nič hrane !!! Ko smo se vsi zbrali, smo si šli ogledat ladjo. Našli smo urejen kotiček za otroke, kafetarijo, restavracijo, menzo, trgovine, igralne avtomate, kino. Prehodili smo tudi zunanji del ladje, nato pa počasi začeli z večerno proceduro. Najprej Ana, potem še Pia in Ema. Ko so vse zverinice pospale sva odšla ven v bar na pivo, hotdog in freezer. Bila sva kar utrujena, zato sva kmalu odšla spat. V kabini imamo 2 pograda in postelje smo si razdelili takole: Pia zgoraj, Ema spodaj na enem in Nani zgoraj, Ana in jaz spodaj na drugem. Tik preden sem zaspala sem zagledala Piino nogo kako visi s postelje in Pio kako se obrača proti tlom. Kljub trdemu križu sem poletela s postelje, jo še pravi čas ujela in jo preselila na spodnje ležišče k Emi. Malo sem še predelovala dan, nato pa je tudi mene ujel spanec.

6.7.2008 nedelja
Nani:
Noč je minila mirno. Dopoldne pa so se začele muke z morsko boleznijo. Valovi na severnem Atlantiku so dolgi in veliki, tako da tudi Norroni povzročajo nihanje
levo desno. Na potnikih pa povzročajo efekt, ki je najbolj podoben pijanosti. Vsi malo "kolovratijo" naokoli s slabšim občutkom za ravnotežje. Praktični severnjaki
pa delijo na recepciji papirnate škatle, namenjen tistim ki jih slabost premaga. Tudi mi nismo bili imuni, in smo dan preživeli v premagovanju posledic
morske bolezni.

Vesna:
Noč je minila skoraj mirno, vendar spati z Ano ni prav lahko Smile

. A sem le ujela nekaj ur spanca, tudi ostali so zjutraj zgledali naspani in pripravili smo si zajtrk. Ema ni prav dosti jedla, kar je zanjo, ki velja za družinskega gurmana čudno. Po zajtrku smo odšli malo naokoli, čeprav smo precej težko hodili. Ladja se je namreč zaradi dolgih valov kar pošteno zibala. Potem se je začelo. Nekaj me je tiščalo v želodcu, pa sem bila tiho, da ne bi začelo še koga drugega. Najbolj sem se bala, da ne bi bruhala Ana, ker nekontrolirano bruhne kjerkoli. Pa na srečo Ane premetavanje ladje ni prav nič motilo. Potem je postalo slabo Pii in priskrbeli smo si papirnate bruhalnike, ki so jih delili na ladji. Ano smo dali spat, Pia, Ema in jaz smo odšle v kino, kjer je moja slabost popolnoma popustila. Tudi Pii je bilo bolje, Ema je bila še naprej malo čudna, vendar se ni nič pritoževala. Po filmu smo odšle proti kabini in na poti srečale Nanija v precej slabem stanju in lačno Ano. Nani je šel v kabino, me pa na kosilo.
Po kosilu se je morska bolezen lotila tudi Eme in Pie in skupaj z Nanijem so popoldan preživeli v kabini. Z Ano sva pohajali po ladji, se sladkali z odličnim danskim pecivom, gledali morje, Ana pa se je pošteno natelovadila v otroškem kotičku.
Dan smo zaključili prej kot ponavadi. Na srečo se je premetavanje ladje nekoliko umirilo in tudi Naniju ni bilo več slabo. Naredila sva plan za prihodnje dni, ki jih bomo preživeli na Ferskih otokih in odšla na zunanji del ladje še na kozarec vina.

Pa še nekaj cen z Norone (kar smo mi kupili):
Hotdog 35 Dkk (zunaj v baru)
Hotgog 25 Dkk (v kafetariji)
Pivo fersko 0,5 l 39 Dkk
Freezer 40 Dkk
Rdeče vino 2 dcl 35 Dkk
Jogurt navadni, sadni 12 Dkk
Dansko pecivo Smile

14 Dkk
Kava Sad

16 Dkk
Kozarec mleka 2 dcl 10 Dkk
Ritter čokolada 12 Dkk

7.7.2008 ponedeljek
Vesna:
Včeraj se morska bolezen s koncem dneva žal ni končala. Ko sem se vrnila v kabino sta bila pokonci Nani in Ana, ki ni in ni hotela spati. Nani se je prestavil na zgornjo posteljo, jaz sem ji nalila še mako soka in spravili smo se spat. Če nekaj časa, ko se mi je že zdelo, da Ana spi, se je bliskovito usedla, me bolj debelo pogledala in bruhnila vsebino želodca na posteljo. Sledilo je pospravljanje in ponovno prepričevanje otroka naj zdaj le zaspi. Na srečo ni trajalo prav dolgo in padla je v komo. Ona že, jaz pa žal ne !! Ko mi je končno le uspelo, zagledam pred sabo Emin obraz: »Mami, žejna sem.«, jaz pa vsa komatozna: »vzemi flašo vode in pij.«. Pa je ni mogla najprej odpreti, pa potem zapreti, potem ji je Pia vzela za pokrit, potem je bila spet žejna, . . . skratka, na koncu je reva bruhala – velikooooo !! Potem je zaspala pri Naniju in tudi ostali smo končno lahko smo zaspali.
Z veseljem smo pričakovali TORSHAVN, najmanjše glavno mesto na svetu. Ladja naj bi pristala ob 9.00 zjutraj, vendar pa nas je moški glas po zvočniku zbudil ob 6.30. Najprej v ferščini in potem še v angleščini je povedal, da moramo ladjo zapustiti v pol ure. Še vsi zaspani in nespakirani smo hiteli pripravljati stvari za odhod. Nekako smo se uspeli v roku spraviti iz kabine. Nani je odšel direktno do avta, me pa peš, veljal je namreč isti sistem kot pri vkrcanju.
Ker je moja orientacija bolj ženska, smo se izkrcale z ladje tam, kjer se je izkrcaval tovorni promet. Pripešačile smo mimo mejnih organov, ki so se nam na moje pojasnjevanje zakaj smo tam kjer smo, le nasmejali in nas spustili mimo. Potem smo čakale, čakale, ko se je končno pripeljal Nani. Glede na zabavno prejšnjo noč smo najprej odšli v lekarno in kupili tablete proti morski bolezni, trgovino po nekaj hrane in si na hitro ogledali en del Torshavna, nato pa jo mahnili v Saksun, idiličen zaselek na severu otoka Streymoy. Tam smo se odpravili peš do cerkve, tiste, ki se pojavlja na večino prospektih o Ferskih otokih. Pihalo je tako močno, da se kljub vpitju nismo slišali. Premraženi in lačni smo se domenili kaj bomo jedli za kosilo – pečena ferska kura, krompir v kosih in pire na posebno željo naših treh deklet ter zeljnato solato. Po kosilu smo se odpravili proti Klaksviku, drugemu največjemu mestu Ferskih otokov, ki leži na otoku Borđoy. Pot do tja vodi mimo otoka Eustoroy (tega smo se namenili ogledati v prihodnjih dneh). Otoka Eysturoy in Bordoy sta povezana z 6,5 km dolgim podvodnim tunelom (cena je 130 Dkk, oz. malo manj kot 20 € za obe strani). Ker smo kamp v Klaksviku rezervirli vnaprej nismo pričakovali težav. Pa smo se zmotili !! Najprej mi je ženka na turističnih informacijah, kjer smo se morali zglasiti trdila, da smo rezervirali šele za 9.7.08. Danes pa je kemp poln. Malo sem sitnarila in ji mahala s printom mejla, pa je le popustila in rekla, da če le najdemo mesto lahko ostanemo. Da pa menda v kempu tabori 15 old timerjev. Prav z radovednostjo smo se odpravili proti kempu in tam nas je čakalo presenečenje – 15 spačkov oz. dian iz Danske, Nizozemske, Norveške in Nemčije. Nekako smo parkirali, ko nas je že obiskal ferski inšpektor za parkiranje, neke vrste šef mestnega redarstva v Klaksviku. Po prvih vprašanjih kako, zakaj smo tam, se je izkazalo, da je možak prav simpatičen in prijetno smo klepetali kar nekaj časa. Med tem časom smo spoznali tudi nekaj članov društva ljubiteljev starih spačkov in tudi ti so se izkazali za prav prijetne in zanimive sosede. Na hitro smo povečerjali, nato pa sva kot vedno, po gosjem redu spravila spat otroke. Potem pa še malo Refoška in šla sva v krpe tudi midva.

Nani:
Noč je bila nemirna. Valovi na morju so postajali večji in večji. Počutje v kabini pa slabše in slabše. Najprej ni zaspala Ana, nato je bruhala Ema, Ana, Ema, Ema,…Jutro smo pričakali utrujeni in lačni, saj je slabost minila, ko se je ladja umirila v pristanišču. V vsaki kabini obstaja zvočnik, preko katerega osebje razglaša razna sporočila. Tako nas je zjutraj zbudil moški glas v ferskem jeziku, da je potrebno v pol ure pripraviti stvari in oditi z ladje. Seveda smo pohiteli in zopet ločeno odšli na kopno. Vozniki do vozil ostali pa do terminala, ki povezuje ladjo s kopnim. Na kopnem pa krasno sončno vreme z malo vetra. Pravi balzam glede na vreme, ki nas je spremljal na ladji. Kasneje smo v apoteki, kjer smo za naslednjič preventivno kupovali tablete prosti slabosti izvedeli, da imamo izredno srečo saj je tako vreme tukaj prava redkost. Ferski otoki niso v EU, zato te ob prihodu pričakajo cariniki s prijaznimi psi, ki iščejo mamila.
Kakšne navigacije, klasične karte, ali kaj podobnega za Ferske otoke nismo imeli, zato smo začeli pot po otočju kar na slepo. Seveda smo imeli srečo, saj smo takoj našli trgovino Bonus, ki nam je bila tudi cilj za osvežitev zalog hrane. Imajo pa tukaj drugačen odpiralni čas trgovin kot pri nas, odprejo jih šele ob 10:00 uri. Kaj pa počnejo do te ure, mi pa ni čisto jasno. Zajtrk smo si privoščili, kar na parkirišču pred trgovino v družbi nekaj avstrijski avtodomov.

Po nakupih smo se odpravili proti mestu Klaksvik na severnem delu otočja, kjer smo si že predhodno rezervirali prostor v kampu. Pot je izredno lepa, je pa pogoj za občudovanje tega otočja lepo vreme. Ob poti videvaš polno potokov, slapov in ob močnem vetru zanimiv naravni pojav. Slap običajno pada zaradi gravitacije navzdol. Tu pa ob močnih vetrovih temu ni tako. Slap pada v nasprotju z gravitacijo nazaj v loku. Zanimivo, baje obstaja to tudi na Islandiji v primeru močnih vetrov. Na sami ladji se dobi, kar precej uporabne literature za Islandijo in Ferske otoke. Ena izmed značilnosti Ferske otočja je panoramska cesta do kraja po imenu Saksun. Fotografija cerkve nastopa na naslovnicah vseh prospektov. Priporočamo v lepe vremenu.

Zvečer smo tik pred zaprtjem turističnega urada prišli v Klaksvik, tu pa presenečenje. Prostora ni več, ker imajo poln kamp starodobnikov. Še dobro, da smo imeli kopijo elektronske pošte, kjer so nam potrdili rezervacijo. Kaj pomeni poln kamp po Ferski, pomeni po naše na pol prazen kamp. Torej prostora je bilo dovolj tudi za nas. Družbo pa nam so delali prav simpatični ljubitelji spačkov, ki so se odpravljali na 3 tedensko pot po Islandiji.

Zvečer pa še obisk lokalnega parkirnega mojstra. Prav zanimiv sogovornik, poleg lokalne zgodovine izveš še za najboljše zanimive kraje v bližini. Tako je padla odločitev, kam gremo drugi dan. Kasneje smo ugotovili, da imamo v bližini tudi

8.7.2008 torek
Vesna:
Vstali smo v mrzlo in vetrovno jutro. Brrr !! Nekako sem na je zdelo, da bo sonce in prav smo imeli. Ko smo prilezli iz bivalnika, smo se najprej do konca razgledali po kampu in bližnji okolici. Nato sta jo Ema in Ana mahnili na igrala v bližnji vrtec, Pia pa je šla hraniti konjička. Malo smo še poklepetali s sosedi, nato pa odšli v Klaksvik. Na turističnih informacijah smo sporočili, da smo z lokacijo v kampu zadovoljni in da bomo ostali še en dan, kupili kartice in jo mahnili v enega izmed dveh »bifejev« v mestu. Seveda to ni klasičen bife, kot jih imamo v Sloveniji. Tudi postrežejo te ne. Naročiš pri šanku (to smo ugotovili, ko smo že kar nekaj časa sedeli), nato pa ti izbrano celo prinesejo na mizo. Naročili smo 2 kapučina, jabolčni sok, Coca Colo in 2x »dnevni sladici« Smile

. Kapučino se je po neprestanih Nescafejih prilegel zelooooo, cena pa malo manj. Kapučino stane namreč 5 €, za vse skupaj pa smo dali 140 Dkk, torej 20 €. Ostalo še niti ni drago, glede na to, da sta bila 2 kapučina skupaj 10 €! Vzeli smo športno, vedoč, da na kapučino prav pogosto ne bomo šli. Nato smo se odpravili proti otoku Kunoy, tistemu, ki nam ga je svetoval parkirni inšpektor., ki smo ga srečali, ko smo zapuščali Klaksvik. Malo smo poklepetali in povedal nam je, kaj naj si na Kunoyu ogledamo. Ana je zadaj spala, Ema in Pia pa sta se kor ponavadi nekaj prerekali. Skratka, ugotovila sva, da so se otroci razvili v prave male pošasti in treba bo narediti precej reda.
Kunoy je idilična vasica z ne preveč odprtimi prebivalci. Šli smo do morja in uživali na soncu, ko pa je vstala Ana, smo si na lepem razglednem mestu pripravili kosilo (govedina v omaki in riž) in se še nekajkrat skregali. Ana je polomila vrata od kopalnice, Nani pa se je med popravljanjem le teh močno urezal. Pozno popoldan smo se odpravili nazaj v Klaksvik in v skupni kuhinji v kampu, pekli palačnike.

9.7.2008 sreda
Nani:
Noč je bila mrzla, dobro da nam ogrevanje dela brez problema. Zjutraj je bilo 7 stopinj z močnim vetrom. Brr…
Jutranja opravila skupaj s pakiranjem robe za trajekt so se zavlekla do 12 ure. Plan je bil obisk najsevernejše točke otočja in sicer kraja Vrđaređi (nimam pravih znakov, tako zapis kraja ni točen). Okolica kraja je izredna, pot do tja pa polna izivov. Prvo tunel višine 3,5 metra, ozek, enosmerni promet z vmesni nišami za srečevanje v tunelu. Velja pa naslednje pravilo, če nimaš prednosti se moraš umikati v teh tunelskih nišah. O kakšni osvetlitvi, signalizaciji, varnostnih sistemih, …to tukaj ne obstaja. Takoj za tem tunelom pa še manjši tunel z višino 3,3 metra in seveda tudi ožji. Tu pa smo verjetno šli na centimetre blizu. Pot na sever je še šla, nazaj pa nismo imeli prednosti v tunelih in smo se morali izogibati nasprotnem prometu v teh nišah. Bližnjega srečanja s stenami tunela na srečo nismo imeli.

Pa obisku najbolj severnega dela otočja, smo se odpravili proti Saksunu. Kraju, ki smo ga že obiskali prvi dan, zato smo odločili tudi da tudi zadnji dan preživimo tam. Otroci so skakali po potoku, Vesna je kuhala jaz pa sem skrbel za najmlajšo Ano. Za kosilo pa presenečenje testenine s tartufi, mnjami. Bilo je tako odlično, da si je cela družina po kosilo privoščila popoldanski počitek. Nato pa brž na trajekt. Na poti smo še srečali »Vikinga«, Danca ki je vodil skupino spačkov a Islandijo. Njegov Unimog se je pokvaril in ob cesti ga je skušal popraviti,
ker mu nismo mogli pomagati smo mu zgolj zaželeli srečo in se odpravili naprej na trajekt. Srečo je imel, ker ga je kasneje še pravočasno na trajekt odvlekel njegov kolega. Drugače bi imel cele 3 tedne časa za spoznavanje Ferskega otočja. Vkrcavanje na trajekt je potekalo dolgo. Prednost je edino v tem da si v vmesnem času privoščiš oglede drugih vozil, ki se tudi odpravljajo na Islandijo.

Vesna:
Naše zadnje jutro na Ferskih otokih. Tako kot vedno sonce in veter. Precej pozno smo vstali, pojedli zajtrk in se počasi začeli pripravljati za odhod. Na hitro smo pospravili bivalnik, med tem pa ko je Nani izpraznjeval kasete in točil vodo, smo s puncami odšle še na zadnji obhod vrtca, kempa in bližnjega parka. Na hitro smo se pozdravili s sosedi in vsak odšli svojo pot. Mi smo se odločili, da si pogledamo otok Viđoy, na katerem leži najbolj severna vasica Ferskega otočja - Viđareiđi.. Pot je vodila mimo zanimivih, enosmernih in precej temačnih tunelov, kjer se moraš umakniti čim vidiš nasproti vozeče vozilo. Ker je res tema, se luči dobro vidijo in umikali smo se precej prej kot bi se lahko. Vas Viđareiđi leži na nadvse pihajoči planoti in ni prav nič posebnega. Ima lep razgled, to pa imajo v končni fazi vsi zaselki na otočju. Na sploh je narava na Ferskih otokih zelo lepa, ljudje večinoma prijazni in komunikativni, hiše majhne, lične, različnih barv (bele, svetlo in temno modre, rdeče, zelene, črne). Vendar pa je vse skupaj precej enolično, vasi so si podobne, mesta tudi, ovce so črne, bele in rjave in jih je dvakrat toliko kot vseh prebivalcev. Zdi se, da so kraji prijetni, nikomur se nikamor ne mudi. Večina trgovin se odpre ob 10.00 in so le redko odprte dalj kot do 17.00. Smo pa opazili 1 jumbo plakat , na vhodu v mesto Kollafjorđur na otoku Streymoy, vendar je bil vsaj za polovico manjši od naših.
Bližal se je čas za kosilo in odločili smo se ga pojesti med ovcami, odpravili smo se proti Saksunu. Odločitev je padla – jedli smo valovite testenine s tartufi, le Pia je jedla testenine in pesto. Po kosilu smo na hitro pripravili nahrbtnike za na ladjo in se odpeljali v Torshavn. Na poti smo srečali naše sosede s kempa in vodji ekspedicije spačkov na Islandijo se je pokvaril avto. Vprašali smo, če lahko kaj pomagamo, pa žal nismo mogli kaj dosti narediti. V Torshavnu smo se čekirali in se postavili v vrsto za na trajekt. Punce smo odšle peš in tokrat je bilo dosti bolj prijetno kot v Hanstholmu. Seveda, manjši ruzaki in manj strme stopnice. Sobo smo dobili v 5.nadstropju, št. 5018. Nani je prišel dosti kasneje, ker je bilo vkrcavanje zamudno. Med čakanjem je Ana postala že kar pošteno sitna, Ema in Pia pa lačni. Ano smo dale spat in šle malo pohajat po ladji. Vsake toliko smo šle v kabino preverit Ano in spala je kot top. Ko je prišel Nani smo vsi najprej pojedli tablete proti slabosti, nato pa odšli na hitro večerjo v kafetarijo – hotdog, jogurt. Po večerji smo še malo postopali, počakali, da je ladja izplula (ob 21.30 po ferskem času) in potem počasi odšli spat. Upali smo, da bo morje mirno in da se bomo lahko dobro naspali.

10.7.2008 četrtek

Vesna:
Noč je bila kar mirna, premetavalo nas je zmerno, otroci so spali Smile

. Jutro – na hitro smo skočili na zajtrk, potem pa z velikim pričakovanjem hodili gledat uro pri informativnem pultu. Danes naj bi končno prišli na Islandijo. Kar nekako nismo vedeli kaj naj počnemo, pa smo pili kavo, hodili v otroški kotiček, pa na palubo, pa v kabino, pa spet v kotiček, . . . Ko smo ravno dali spat Ano, pa nas je glas po zvočniku opozoril, spet najprej v ferščini in nato v angleščini, da moramo kabine zapustiti čez 20 minut, pristali pa naj bi čez 2 uri. In kam naj gremo vmes, smo spraševali na informacijah? Pojasnili so nam, da morajo sobarice pospraviti, mi pa lahko gremo v javne prostore. Kar na lastno pest smo se odločili, da se še ne bomo izselili iz kabine. Ana je ravno dobro zaspala in res je nismo hoteli mučiti, pa nas tudi ne. Vprašali smo sobarico in dovolila nam je, da še malo ostanemo Smile

. Posedali smo po hodniku, kar na tleh in si krajšali čas s pisanjem bloga, Ema in Pia sta tekmovali v teku, skakanjem po eni nogi, delali navadne in judo prevale; hodnik je bil širok in že prazen. Potem pa smo skozi okno sosednje kabine zagledali kopno – ISLANDIJA. Kot bi Ana vedela kdaj mora vstati, smo jo zaslišali skozi vrata, jo preoblekli, na hitro spakirali in šli proti avtu. Tam je bilo spet nekaj čakanja, punce so pojedle goro bonbonov in tako je bi mir vsaj nekaj časa. Po izkrcanju so nas razvrstili v vrste, pregledali so naše dokumente, carina pa nas je ustavila le na kratko. In kaj smo videli – SNEG. Skoraj nemogoče, je bilo še kako mogoče.
Naš prvi kraj na Islandiji – Seyđisfjorđur. . Z zanimanjem smo si ga ogledali kar iz avtomobila in se odpravili čez prelaz visok cca. 700 m, proti mestu Egilsstađir, kjer smo se odločili it iv kemp. Umazanega perila se nam je nabralo že toliko, da ga je bilo potrebno oprati. Na poti smo se ustavili še v trgovini Bonus (trgovina je sorte Hofer, Lidl, Aldi) in kupili hrano. Hrana je nekoliko drugačna, gre bolj na ameriško. Kruh je sladek, pol trgovine je sladkarij, meso pripravljeno za na žar je izrazito oranžne barve. In nimajo navadnega jogurta. Malo sem spraševala svetovali so mi Skyr (nam ni bil prav všeč, pri nas bi to lahko bil sirni namaz). Kemp smo našli hitro, izbrali smo takega z igrali za otroke. Na recepciji smo uredili vse potrebno in začeli s pranjem perila. Ker se jim je pokvaril sušilec, smo sušili zunaj in še dobro,da je močno pihalo, tako da so se naše 3 !!! žehte posušile razmeroma hitro.
V kemp so prispeli še nekateri drugi popotniki, ki smo jih srečevali na Ferskih otokih in na ladji. Nekako se nam dogaja, da kamor koli pridemo srečamo v glavnem iste ljudi. Kosila danes nismo skuhali, jedli smo kar sendviče, za večerjo pa so punce jedle čokolino, midva pa sva napadla refošk. Bi le prijeten dan, sončen in miren. Kemp pa se je polnil in polnil. Menda ljudje na Islandiji strašno radi kampirajo in za vikende, pa zgleda, da tudi še kakšen dan prej okupirajo kempe. Tisti s severa rinejo na jug, tisti z juga na sever. Nekako razumljivo – do povsod imajo daleč, ladja do npr, Evrope je le ena, pa prav poceni tudi ni. V glavnem potujejo z avtodomi in nekakšnimi prikolicami (podobne brako prikolicam). Res je bila prava invazija. Ko so se raztovorili, so zvlekli ven žare in po kempu je zadišalo po pečenem mesu. Ura je bila okoli 10.00 zvečer, v kempu pa je bilo še zelo živahno. Pa tudi mraz. Naju je že pošteno zeblo, Nani je bil zavit celo v kouter. Domačini pa oblečeni povsem poletno – kratke hlače, majice, oblekice – saj je vendar poletje !!! Ko sva se že pošteno tresla od mraza sva se kljub soncu ob polnoči, odločila iti spat v, še dobro, ogrevan bivalnik.

11.7.2008 petek

Vesna:
Glavaaaaaa – včeraj je bilo za kanček preveč refoška Smile

. Pa ni bilo časa za poležavanje. Običajna jutranja opravila, nato smo pobrali še perilo, na hitro skočili še v trgovino po stvari, ki smo jih včeraj pozabili kupiti. Ano smo dali spat, ostali 4 pa odšli na sladoled v bližnji lokal. Sedeli smo na sončku pred lokalom in opazovali ljudi. Nekako Islandci niso ustrezali mojim predstavam. Vedno sem mislila, da so pretirano svetli, še bolj od ostalih Skandinavcev. Pa ni tako, zgleda, da so taki le tisti na turističnih prospektih. Ti, ki smo jih opazovali so bili precej »normalnih« barv in precej okrogli. Skratka nič severnjaški, bolj ameriški. Najbolj Islandcem podobna je zgledala naša Ema Smile

. Tudi lokal je bil tipično ameriški; očitno je, da so Američani po dolgih letih svoje prisotnosti na Islandiji pustili precejšen vpliv. Tudi avtomobili so veliki, robustni, kot čez lužo. Pa prav prijazni tudi niso Sad

, za enkrat. Opremljeni in najedeni sladoleda, smo se odpravili proti kraju Laugarvellur, naravnim toplicam v notranjosti. Cesta 931 je bila slaba, nekaj so kopali, vlekla pa se je v nedogled. Sva že mislila, da sva zgrešila odcep, ko smo zagledali odcep proti Laugarvellurju.. Tam pa prvo presenečenje, prehod reke. Nani si je obul škornje, ki jih je kupil prav za ta namen in šel preverit globino vode ter skočil še na bližnji »ranč« vprašat, kje so toplice in če lahko ostanemo. Prijazna in sila zgovorna Islandska gospa, 50-ih let mu je povedala vse kar je želel in še več. Medtem so tudi punce skočile v škornje in šle brodit po reki. Seveda so zašle v pregloboko in zeloooo mrzlo vodo, kar jih ni prav dosti motilo. Veselja ni bilo ne konca ne kraja. Potem smo prečkali reko – jaz v škornjih in s kamero v roki najprej, potem še vsi ostali v avtu, Prehod reke je uspel in utaborili smo se na lepi planoti, polni potočkov in islandskih konj. Najprej smo si spekli kosilo, tokrat na žaru. V trgovini smo kupili kotlete, tukaj imenovane »svinakotletour«. Meso je bilo naravnost božansko Smile

. Po izkušnjah z vetrom v Hanstholmu, smo pomfrit pekli v bivalniku. Dolgotrajno in zakomplicirano, vemo, ampak Ana ga naravnost obožuje. Tudi tokrat ga je napadla in ga pojedla ogromno. Ostali pa smo precej bolj uživali v mesu. Pia je s kosilom hitro zaključila in odšla nazaj k konjem. Kaj lepšega zanjo – konjički in ovce. Ravno smo se odpravljali na kopanje oz. namakanje, ko se zasliši topot konj. Prihajalo je kar lepo število v glavnem žensk , ki na konjskih hrbtih preživljajo počitnice.
Po kosilu smo pomili posodo in se odšli kopat. Preden prideš do vode je peklensko mraz, ampak, ko si enkrat notri, to ni več pomembno. Voda ni bila tako topla, kot npr. v naravnih termah pri Bormiu, v bistvu se nismo tako pregreli, da nas potem, ko smo zlezli z vode ne bi zeblo. Ko smo dali ven Ano, je bilo spet tuljenje, pa se je potem hitro pomirila. Po toplicah smo se odločili malo premakniti in odšli smo proti glavni cesti A1. Pot do tja je dolga, zato smo se odločili, da prespimo nekje vmes. Ceste po kateri smo se peljali na naši karti sploh ni (še dobro da imamo s sabo sopotnico Garmino); zgradili so jo pred kratkim, ker v bližini gradijo enega največjih jezov v Evropi. Tega smo si sklenili ogledati jutri.
Tik preden smo se utaborili, smo srečali še ekspedicijo spačkov, ki so hiteli najbrž proti jezu. Na hitro smo si pomahali , potem pa smo si mi pripravili večerjo. Utrujeni smo odšli spat.

12.7.2008 sobota
Vesna:
Ponoči je deževalo, vendar pa do takrat ko vstali, je dež že ponehal. Hecno vreme tu na Islandiji. Piha v glavnem neprestano, potem pa 10 minut sije sonce, 3 minute dežuje, 1 uro je oblačno, pa 5 minut sije sonce, pa 20 minut dežuje,. . . . Ko posije sonce, je dežela naravnost čudovita, sploh v notranjosti, ko dežuje, je malo manj čudovita. Nekako smo se navadili na te nenadne vremenske spremembe in v glavnem nas ne motijo nas več. Danes smo se prav pošteno obirali in na odhod smo bili pripravljeni šele okrog 10.30. Mimo sta se pripeljala dva nemška turista in nas spraševala za pot. Kot mi včeraj, sta bila tudi onadva zmedena, ker cesta 908 ni vrisana v karto. Poleg tega je vprašujoči mislil, da smo domačini Smile

. Seveda nismo, smo pa dobro opremljeni z vsemi mogočimi kartami, po zaslugi Nanija. Končno smo se odpeljali in naša naslednja postaja je bil jez. Cesto smo se lahko prečka le v določenih urah dneva in ker smo imeli še pol ure časa, smo odšli v kontejner (neke vrste bife za zaposlene na jezu) na kafi (kava). Žal niso imeli »kaka« (pecivo). Kava je bila v »skodelicah za juho«, zato sva jo pila precej časa, cca, 4 dcl jo je bilo. Na srečo je pred kontejnerjem stal še en, malo manjši kontejner, tak za smeti in končno smo jih lahko odvrgli. Le redko namreč na Islandiji srečaš koš za smeti. Po impozantnem jezu, smo se odločili, da gremo proti vročemu slapu. Na poti smo spet srečali spačkarje. Ne da bi se prej dogovorili nas pot vodi na iste kraje. Mi smo bili na poti k vročemu slapu, oni pa so ravno odhajali od tam. Malo smo poklepetali z vodjo njihove odprave, možakarjem, ki zgleda kot viking in je zelo simpatičen. Podali smo se po strmi poti navzdol in med potjo so se nam odprla vrata kuhinjske omarice in, ker je tako zelo premetavalo, je vse zletelo ven. Najprej smo pospravili, potem dali spat Ano. Medtem smo klepetali, gledali Winxice in delali plane za naprej. Ura je kar letela, Ana pa ni in ni vstala. Šla sem pripravit kosilo – juho z vrečke in kolač. Ana se je počasi zbudila in pojedli smo. Potem pa kot strela z jasnega, se pripeljejo 4 novi obiskovalci. Prostora pod slapom pa ni prav dosti, mogoče za našo družino. Tako smo popili še kavo, deževalo je vedno bolj in obiskovalci so najbrž zato kaj kmalu odšli. Ker pa dež ne moti velikega duha, smo se odločili, da se gremo kopat. Midva sva se kopala v izmenah, da je en lahko oblekel Ano, ki je spet neznansko protestirala, ko smo jo dali ven iz vode. Voda je bila božanska, sicer še vedno hladnejša kot v Bormiu, ampak dosti bolj topla kot včeraj. Pia in Ema sta bili notri približno dve uri, Ema se je celo hodila knajpat v mrzlo reko, ki je tegla poleg našega toplega slapu.
Kar malo dremavi smo šli dalje, proti glavni cesti A1. Tam smo povečerjali in dali spat Ano, ki pa ni bila preveč navdušena nad spanjem. Nekako smo jo le umirili in se po najbolj grozni cesti do zdaj pripeljali do parkirišča za slap Dettifoss. Ugotovila sva, da pri 80 km/h trese bistveno manj kot pri 40 ali 60 km/h in naravnost drveli smo po dotrajani cesti. Na trenutke se mi je zdelo, da vozimo nad tlemi ali pa sem bila že tako zaspana. Danes smo bili kar utrujeni, vsi. Ker je dan, smo kar pokonci in ne znamo iti spat. Ko smo stopili z avta, pa nas je skoraj zadela kap. Avto in bivalnik sta bila tako zelo umazana od vseh brezpotij, da se osnovnih barv praktično ni več videlo. Sklenili smo, da naslednji dan poiščemo prvo pumpo. Tu ima vsaka pumpa štrajfiks in lahko bomo počistili naš dom.
Ura je bila že čez polnoč po tukajšnjem času, ko sva po nekaj Refoška Smile

odšla spat.

13.7.2008 nedelja
Vesna:
Danes pa je prav poseben dan, Nanijev rojstni dan, 40. po vrsti. Oči smo odprli tam nekje okoli 9.00, medve z Ano nekoliko prej, ostali nekoliko kasneje. S puncami smo se zbrale in Naniju zapele vse najboljše in mu izročile darilo – album s slikami in sicer od takrat, ko je bil še čisto majhen, pa vse do leta 2001, ko se je rodila Pia. Od tam naprej ga bomo pa skupaj napolnili. Malo smo še poležavali, nato pa pojedli, se umili, oblekli, pospravili in pomolili glavo iz bivalnika. Grozaaaaa !! Invazija avtobusov!!! Ne moreš verjet !!1 Res smo sicer spali na parkirišču enega največjih islandskih slapov – Dettifoss, opisanega v vseh turističnih informacijah. Ampak kljub vsemu je bi to po dveh dnevih samote za nas pravi šok. Seveda smo se tudi mi odpravili na slap. V vrsti smo odšli po potki in stopničkah do mogočnega slapu, precej rjave barve. Malo smo postopali naokoli in se občudovali to čudo narave, potem pa v koloni počasi odšli nazaj gor do parkirišča. Nani je ves čas nosil Ano, ker se je pot vila strmo navzgor, stopnice pa so bile visoke. Včasih se sprašujeva zakaj smo vzeli s sabo njen voziček in to tistega za off road Smile

. Na parkirišču smo dali v avtodom spat Ano, potem pa je k nam pristopil nek Francoz, ki skozi ledeno deželo potuje s kolesom. Prišel je z letalom za 3 tedne, zdaj pa kolesari naokrog. Pozanimal se je kakšna je pot do Askje, vulkana v notranjosti. Tam mi še nismo bili, se pa nama dozdeva, da bomo kaj kmalu tam. Sploh po tem romanju na slap. Na sploh je notranjost dežele lepša in mirnejša, ni množičnega turizma in nam je precej bolj všeč, zato bomo po nabavi najnujnejših prehrambenih artiklov in točenju bencina smuknili nazaj. Po grozni ceni, ampak res najbolj grozni cesti do zdaj, F864 smo se odpeljali proti jezeru Myvatn. Od nenehnega tresenja, so se nam noge bivalnika nekoliko snele iz prvotnega položaja; še dobro, da bo sedaj cesta nekaj časa asfaltirana.
Čim smo zavili na glavno cesto, že smo zagledali nekaj nenavadnega. Prišli smo bliže in videli, da je polje lave. Zaparkirali smo avto in šli od bliže pogledat kako lava zgleda. Zanimivo. Pia in E,a sta celo splezali na kupe lave, en kos pa bomo prinesli domkov.
Na poti smo se ustavili še v Krafli . Krafla je vulkan oz. vulkansko območje. Področje je posejano z vrelci izredno vroče vode, ki nadvse smrdi po žveplu. Meni, z zelo trdnim želodcem je postalo kar slabo. Počasi se sicer navadiš na ta grozovit vonj, vendar pa prav dolgo tam nismo ostali. Pia in Ema sta se nenehno tiščali za nos, Ana pa je gledala zelo grdo. Kljub neprijetnemu vonju, je ta del nekaj izjemnega. Že po cesti A1, se od daleč vidi spremenjena pokrajina. Ni bila več siva, črna oz. zelena, ampak se je nenadoma spremenila v oranžno rdečo. Cele gore so bile tako lepo obarvane in od vsepovsod se je kadilo. Šli smo pogledat še geotermalno elektrarno in krater Viti, narejen s pomočjo človeka. Nastal je čisto po slučaju, delavci so vrtali in iskali vrelo vodo, pa so naleteli na komoro pare, katera je raznesla cel hrib. Tako je nastal krater in s tem jezero Viti, lepe smaragdno zelene barve.
Ura je bila že okoli 16.00, mi pa že lačni. Odločili smo se noč prespati v kempu in na hitro oprati nekaj umazanega perila. Skočili smo še na pumpo in v trgovino. Ker je bila Ana že tako lačna, da je v trgovini napadala živila (banane, bonbone, salame), jo je Pia odnesla ven. Štrajfiksali bomo jutri. Kemp je bil sumljivo prazen. Pa ni trajalo dolgo Sad

, v roku treh ur smo dobili bližnjega soseda, valili pa so se tudi avtobusi, iz katerih so izstopali ljudje s kovčki na kolesih in postavljali šotore. Francozi !!!!
Po malici (banane), smo skuhali kosilo oz.večejo (riž, piščanca in zeljnato solato). Nato sta Pia in Ema pomili posodo. Po večerji je naš današnji slavljenec moral pihati svečke oz.ker ni bilo svečk je pihal kar vžigalnik. Pojedli smo kupljeno torto, precej posušeno in jo okrasili, popravili s Smarties bonboni. Midva sva imela za zvečer steklenico Dom Perignona, vendar ni bilo nobenega miru. Pia in Ema sta zbudili Ano in potem nobena »zverina« ni hotela več spati. Spila sva jo vseeno, vendar ni tako sedla kot bi v bolj mirnem ozračju.
Jutri – sprememba plana. Proti Askji se ne bomo odpravili, ker smo danes zvedeli, da tja valijo trume avtobusov. Za spremembo bomo raje odšli proti morju in sicer v Husavik. Tam si bomo ogledali kite.

14.7.2008 ponedeljek
Vesna:
Vstali smo pozno. Le zakaj ??? Včerajšnji dan se je končal zelo pozno. Najprej punce niso zaspale, potem sva pa še midva pripravljala slike za na blog. Končno smo našli kemp s priključkom na internet in hotela sva dati zapisano na internet.
Po jutranjih opravilih (pospravljanje postelj, zajtrk, oblačenje, umivanje) sta Pia in Ema pomili posodo. Nani se je šel stuširat. Ja, na poti je higiena bolj na psu, čeprav imamo v bivalniku vodo, se ta kaj hitro porabi za kuhanje in pomivanje. Jaz se nisem mogla pripraviti za tuširanje, ker tu vsa, ampak čisto vsa topla voda smrdi po gnilih jajcih (žveplu), tako da sem se umila kar v bivalniku. Upam, da nas bo danes kje na poti pričakalo prijetno presenečenje v obliki toplic. Glave si nisem umila že od ladje !!!
Torej, po jutranjih opravilih, smo se odšli na recepcijo dogovoriti za internet in jahanje. Presenečenje – internet ne dela !!! Za jahanje smo se domenili in sicer za Pio in Emo. Nisem bila prepričana kako bo z Emo na konju, ker se boji živali, pa še gnusijo se ji. Ampak vztrajala je, da želi poskusiti. Ranč s konji je bil 16 km oddaljen od kempa, zato smo kar pospravili, odšli še na bencinsko črpalko, kjer je Nani poštrajfiksal naše umazano domovanje, jaz pa sem na hitro skočila v trgovino še po nekaj kruha, mleka in pijače. Na ranč smo prispeli par minut prepozno, pa nič zato, kmet se je ravno vrnil s terena in moral je še pripravit konje za naši punci in dva druga obiskovalca. Ema in Pia sta s kmetom odšli še po čelade, nato so ju posadili na konje. Pia je bila navdušena, z Eminega obraza pa je vel strah. Mislila sem, da bodo jahali v ogradi, pa sem bila lepo presenečena. Šli so ven, po travnikih in nama kaj kmalu izginili izpred oči. Še dobro, če bi ostali blizu naju, bi Ema zagotovo hotela odnehati. Ana je postala lačna, zato je na hitro pojedla jogurt. Čez eno uro sta se vrnili Pia in Ema, zelo zadovoljni. Ja, tudi Ema. Po jahanju smo se odpravili proti Husaviku, kjer si bomo ogledali kite. Husavik velja za prestolnico kitov. Zaparkirali smo se na parkirišču za pumpo, ki je po naši karti tam naj ne bi bilo. Pa so kar tri pumpe v Husaviku. Res imamo dobro karto !! Ker smo bili pozni za kuharijo, smo se odločili, da gremo nekaj na hitro pojest v bližnji fast food. Naročili smo družinski paket – 4x hamburger, pomfrit in pijačo. Bilo je res »fast«, ampak zelo zelo zanič in slano. Huda lakota je botrovala, da smo to kosilo pojedli, za povrh pa smo si naročili še sladoled. V fast food tudi ne bomo več hodili. PO kosilu smo si ogledali še muzej kitov, edini muzej na svetu, posvečen le kitom. Postavili so ga kar v bivšo klavnico kitov in ga lepo uredili. Poleg slik, okostij res velikih primerkov, so postavili tudi otroški kotiček, seveda v »kitjem stilu«. Super !! Pia je narisala še risbico kita, zraven pa še slovensko zastavo, da se ve od kod smo. Pripeli smo jo na steno. Poleg tega muzeja kitov je v Husaviku še en muzej. Tudi zanimiv. Muzej penisov vseh sesalcev, razen človeka. V ta muzej nismo šli. Se sprašujem zakaj . . . .
Po uri za izobraževanje smo se sprehodili še ob morju in se dogovorili za jutrišnji ogled kitov. Čisti Islandec, temnopolti možakar, nam je svetoval, da mogoče ne bi vlekli tako majhnih otrok na morje, ker bo jutri menda slabo vreme. Rezervirali smo prostor, vendar nam je dovolil, da se še jutri odločimo.
To je bil že drugi človek, s katerim smo bili v stiku, da ni bil Islandec. Včeraj v kempu smo spoznali Ruto, Litvanko. Če je kdo res prijazen, potem se tu resno lahko sprašuješ, da morda ni domačin. Tu ni tako kot na Ferskih, kjer srečaš kar nekaj temnopoltih in aziatskih otrok. Parkirni inšpektor nam je povedal, da so to posvojeni otroci in da jih je kar nekaj. Tudi njegov sin ima dva. Ja, tu na Islandiji je res vse malo drugače.
Plan za jutri – po ogledu kitov jo bomo spet mahnili v notranjost. Tam naj je bolj všeč. Samo še za pot se morava dogovoriti.

15.7.2008 torek
Vesna:
Danes naj!! bi si ogledali kite. Pa si jih nismo. Še preden je zvonila budilka, ki smo jo nastavili zaradi ogleda kitov, smo zaslišali hrup, ki je prihajal od zunaj. Veter !! Bivalnik je kar prestavljalo. Pokukali smo skozi okno – še megla in dež. Pa veliki valovi. Spali smo namreč ob peščeni plaži (mivka je tu skoraj črna in je polna lepih svetlih školjk). Tudi naše razpoloženje je bilo vremensko, že od jutra dalje smo se kar naprej kregali. Slaba volja se počasi stopnjuje in najbrž se imamo malo dovolj, zdaj smo neprestano skupaj že 13 dni. Doma je drugače – šola, vrtec, služba, vsak gre po svoje, potem pa se popoldan dobimo doma in smo srečni, ker smo vsi skupaj. Tako je tudi za vikend. Tole pa je malce drugače. Midva sva že utrjena, se pa te težave vidijo pri Emi in Pii. Ne moreta se nikamor umakniti in če je zunaj še slabo vreme je prepir tu. Kiti so torej odpadli predvsem zaradi naše res izredne slabe volje, deloma pa tudi zaradi vremena.
Igrali smo človek ne jezi se, malo smo brali, risali. Ko smo se namulili in se je jeza shladila smo se odločili zapustiti Husavik in te nesrečne kite. Ogledali si jih bomo v Reykjaviku. Odločila sva se, da gremo še malo v notranjost. Pot nas je vodila mimo Akureyrija do Kjolurja (cesta F35). Na poti smo si imeli priliko ogledati tipične islandske kmetije, velika posestva s tremi hišami, ena je stanovanjska in dve namenjeni živini. V glavnem imajo konje in krave, ovce pa se gibljejo prosto. Pri ovcah se mi je zdelo zanimivo, da niso v čredah ampak po družinah. Najprej sem mislila, da je zgolj slučaj, zdaj pa že po vsej poti opažam, da so vedno skupaj oven, ta stara ovca in 2 ali 3 jagenjčki. Na ovce se sicer prav nič ne spoznam, se mi je pa to zdelo zanimivo.
Prišli smo do drugega največjega mesta Akureyri, prestolnice severnega dela dežele. Lepo mesto, z lepimi hišami, spet v precej ameriškem stilu. Skočili smo do trgovine, kjer smo kupili kruh, plenice in lambkotletour Smile

. Nato smo odšli še na hitro kosilo, vsak na kos pice in tipično islandsko sladico – nekaj zvitega iz testa za krofe in še nekaj zvitega polito s čokolado. Ja, sladice, ki smo se jih vsi najbolj veselili, niso tu prav nič posebnega, tako da izbire ne bomo ponovili.
Naša zares dobra karta Sad

nam je pokazala, da je v kraju tik pred odcepom iz ceste 1 na F 35 pumpa, ko pa smo prišli do tja, pumpe nikjer. Zato smo šli po cesti 1 dalje do Blondousa. Tam smo natankali, nato pa sva se odločila, da naredimo pavzo, res smo se že dolgo vozili. Na luštnem parkirišču pred cerkvijo smo povečerjali, nato pa so se punce še malo igrale na igralih v bližini. Ano smo dali spat in se odpravili proti končni destinaciji. Ni zaspala ! Spet smo jo vzeli v avto in se po luknjasti cesti odpeljali proti Hvaravellir, kraju s toplicami. Bili smo že zelo pozni, vsi otroci so bili še pokonci, zato smo šli kar v kemp oz.bolj parkirišče. Kemp leži med dvema ledenikoma, Langjokull in Hofsjolull in temu primerne so tudi temperature. Zvečer je bila ena sama stopinja, seveda je tudi pihalo. Cena pa – pravo presenečnje, 1000 kron na osebo, drugod smo do sedaj plačali 850 kron. Otroci so v glavnem zastonj, včasih nam računajo Pio, včasih ne. Komaj smo se dobro stacionirali, že se je izza hriba privalil avtobus. Sva kar usta odrpla. Pa ne že spet! Pa sva izbirala stran pota, pa grozne ceste, da bi le ušli avtobusom.
Spet smo se ubadali s spanjem, jaz bolj rahlih živcev danes zvečer sem sedela v avtu, Nani pa je zelo hitro prepričal Ano, da je zaspala. Hotela sva se še okopati v toplicah, pa so bile tako nabasane, da sva raje odšla kar spat.

16.7.2008 sreda
Vesna:
Odločila sva se, da en dan ostanemo v Hvaravellirju, da malo upočasnimo tempo. Včeraj nam je zmanjkala ena bomba plina in zna se zgoditi, da bomo morali prej v Reykjavik kot sva predvidevala. Menda drugod takih bomb, ki jo imamo mi ne polnijo, nam je povedal možakar iz Akureyrija.
Zjutraj nas je spet čakalo presenečenje – avtobusi !!!
Po jutranjih opravilih, smo se Ema, Pia in jaz šle stuširat in si oprat glave – končno !! Tuš pa je bil spet presenečenje. Če je kje voda, je v tej deželi in tu na tem delu, kjer trenutno smo, je še ogromno tople/vroče vode. Tuš pa – voda se nenehno sama ugaša, pa kar oni so nastavili toploto. Ker smo mi bolj z juga, se nam je vsem trem ta voda zdela pošteno mrzla. Ampak kar je treba ni težko ! Ker je bil zunaj mraz, se mi je na koncu voda zdela že kar topla. Zvito !! Zadnjič sta Pia in Ema na plaži v Husaviku nabrali polno školjk in Pia si je zamislila, da jih bo danes poskusila prodati. Določili smo ceno, 10 kron za školjko in pred umivalniki postavili prodajni prostor. Školjke smo naložili na papirnate brisače, Ema in Pia pa sta sedeli zraven. Vsak po eno školjko sva kupila midva, Pia pa je celo prodala eno školjko. Kupila jo je ena gospa, ki je menda Pio nekaj vprašala, Pia ni razumela, samo rekla je »ten«. In gospa jo je kupila. Školjke smo pospravili, za izkupiček pa si bosta kupili vsaka po eno malenkost, seveda bova večino primaknila.
Po poslovnem delu dneva smo se šli namočit v toplice. Bazen je nekako okrogel, premera cca. 3 m. In bili smo sami, prav neverjetno. Malo sicer smrdi po amoniaku, vendar ni prehudo. Emi se je voda zdela prevroča, Pia in Nani pa sta se lepo namakala. Voda ima sicer 42 stopinj. Ane tokrat nismo dali v vodo, se nam je zdela prevroča. Ko sta Pia in Nani šla ven, sem šla še jaz noter. Na začetku je bilo res kar vroče, vendar sem se pozneje navadila in bilo je super. Pa še nikogar ni bilo, le tokrat res redki turisti (slučajno ni bilo nobenega avtobusa) so hodili mimo.
Po toplicah smo si skuhali kosilo – špagete s tartufi in pestom in solato. Pia in Ema sta pomili posodo, Nani pa je popravil nosilec za mizo. Zgleda, da smo preveč skakali po njej ! Popoldan smo odšli na sprehod po vrelcih in v vikinško kočo. Ko smo prišli nazaj je bila Ana že tako sitna, da smo jo dali kar spat, Ema, Pia in Nnai pa so odšli na dolg sprehod na bližnjo planoto, kjer je polno toplih izvirov. Od povsod se kadi. Ko smo prišli nazaj smo povečerjali – hotdog, punci sta nato še gledali eno risanko.
Potem pa se je začela večerna kalvarija. Ana se je zbudila, Ema težila, skratka nihče ni hotel spati. Nani se je mučil z Ano, ona pa nič. Na koncu smo odšli vsi spat in Ana še vedno ni dala miru. Kdaj smo zaspali ne vem, je pa trajalo kar nekaj časa, da se je umirila. Mislim, celo, da smo vsi zaspali pred njo.

17.7.2008 četrtek
Nani:
Po naporni noči, smo se prebudili v sončen dan. Samo ura je bila malo pozna 10 ura po Islandsko oziroma 12 po naše. Zjutraj je termometer kazal 8 stopinj, kar je glede na prejšnjo noč na precejšnjo otoplitev. Prejšnjo noč je bila namreč zgolj 1 stopinja. Vstajanje, zajtrk je potekalo po običajnih rutinah, tudi otroci so sodelovali brez prepirov. Po zajtrku, po priprave na pot. Tu pa se zgodilo presenečenje. Avtobusov polnih turistov smo sicer tukaj bili že vajeni, vendar avtobus poln slovenskih turistov, to pa je res presenečenje. Prvi stik sta vzpostavili Pia in Ema, kasneje pa so drugi pristopili tudi k nama. Izrekli smo si nekaj stavkov o poti in Islandiji. Zanimivo pa je to, da so to bili v glavnem starejši pari oziroma posamezniki, družin takšnih kot smo mi ni bilo. Verjetno so nas zato kasneje pri Gulfoss slapu, začeli nemški turisti spraševati če je Ana Islandka »Is he a little Islander ?« in seveda so jo hoteli slikati, kot primer domačinke. Vesna je poudarila, da najin otrok le ni Islandec ampak Slovenka Ana, s tem pa je zanimivost za slikanje upadla. Na Islandiji je pač tako, da potujejo po otoku z družinami zgolj Islandci. Vse ostalo je redkost.

Slovenci iz avtobusa, so se napotili po organiziranem ogledu, mi pa poti F35 proti Geysirjem. Cesta je obupna, polna reber, lukenj,… Iznašli pa smo način, kako se voziti preko reber. 4WD, brzina na 80km/h in tresenja ni več. Je pa seveda vožnja podobna rejliju Pariz-Dakar, edino po ovinkih gre počasneje. Prehitevali smo turiste z najetimi avtomobili, tuje avtodome, edino domačinov nismo, ker so seveda ti prehitevali nas. Nekje vmes smo si privoščili še kosilo, nič posebnega zgolj konzervo jote in govejo juho iz vrečke. Med kosilom nas je prehitel še avtobus s Slovenskimi turisti. Zanesljivo so nas slikali, saj mo sredi puščave glede na registracijo prava atrakcija. Cca. 10 km pred slapovi Gulfoss, pa presenečenje – asfalt! Pot se je umirila in postala podobna našim cestam. Pri slapovih je bila precejšnja gneča, kar je znak, da si lahko kaj ogledamo. Parkiramo in izvemo, da si bomo pogledali slap Gulfoss. Množica turistov, polno parkirišče, viden poln avtobus Tajvanskih turistk in znak civilizacije, trgovina s spominki. Raj za otroški del ekipe. Prislužen denar s prodajo školjk je potrebno zapraviti. Po zapravljanju pa odhod do kraja imenovanega Geysir. Nismo čisto vedeli, kaj pričakujemo, vendar je prvi izbruh presenečenje, drugi in ostali pa zabava za otroke in odrasle. Geysir izbruhne popolnoma nepričakovano, to pa pomeni da ljudje čakajo v tišini (vsi opremljeni s pripomočki sodobne tehnike; fotoaprati, video kamere, telefoni,..) na izbruh. Poleg resnih odraslih, pa so tu še otroci. Ti niso tako resni, saj je to za njih zabava. Čakajo ob robu, ob izbruhu (višina je lahko različna od nekaj metrov pa do 30 metrov) pa tečejo stran od izbruha. Dokler nisi moker, se igra nadaljuje. Pri igri sem se Pii in Emi pridružil tudi jaz, Vesna pa je odpeljala Ano, ki je postala precej slabe volje in je s svojim jokom motila zbrane opazovalce. Zabava se je končala in odpravili smo se proti Pingavallvatnu, ki je bil cilj današnje poti. Kraj v katerem so imeli Islandci svoj prvi parlament (AD932). Jezero je resnično lepo, tudi kamp pred jezerom je vabljiv za prenočitev. Vendar je imel omejitev, saj je bilo v zraku polno mrčesa. Videli smo tudi otroke, ki so se igrali z zaščitno mrežo preko glave. Muhe, ki so hotele priti v vse možne odprtine, so postale tako nadležne da smo odločili za premik proti prelazu. Na prelazu je pihalo in muh ni bilo več.
Dan smo zaključili mirno.

Vesna:
Zmanjkalo nama je Refoška Sad

!!!!

18.7.2008 petek
Vesna:
Reykjavik – glavno mesto. Z zanimanjem smo se pripeljali v prestolnico. Na vzhodni vpadnici v mesto gradijo Bauhaus, prodajajo avtomobile, signal za mobitel je močan. Prišli smo v civilizacijo. Poiskali smo mestno plinarno, kjer smo hoteli napolniti prazno bombo. Plinarno smo našli, vendar naših bombe niso mogli napolniti, ker imamo drugačne navoje. Potem smo poiskali kamp in se stacionirali. Kamp je za islandske razmere ogromen, menda ima skupaj kar 650 mest. Čistoča je v tej deželi sama po sebi umevna in tudi tu je bilo tako. Najprej sem pripravila dve vreči perila in odhitela v pralnico v bližnji hostel. Kupila sem žetone za pranje in sušenje in razmeroma hitro prišla na vrsto pri pralnem stroju. Ker je stroj pral, sem zapustila delovišče in odšla k mojim. Skuhali smo si kosilo – špagete, pesto in solato in pohajali po kampu. Po kosilu smo peš odšli do bližnje trgovine in nakupili nekaj hrane. Dan je bil naravnost krasen, sijalo je sonce in bilo je cca. 14 stopinj, tudi pihalo ni preveč. Pranja in sušenja ni in ni bilo konec, pa še vedno se je nekdo vrinil. Vsem, pretežno študentom iz drugih držav se neznansko mudi. Ko pa sem poslušala njihove pogovore, nisem mogla preslišati, da so nekateri tu že 6 tednov, pa še bodo, drugi celo 8 tednov, spet drugi le 4. In vsem tem se tako mudi ??!!! Mi smo prišli za 2 tedna !!! Pa sem bila kar tiho – saj ne vedo, da ko so enkrat študentska leta mimo, čas postane druga dimenzija.
Po večerji smo Pia, Ema in jaz odšle še plavat na bližnji, zunanji bazen. Vsak, ki se pride kopat, se mora predhodno dobro umiti, table so povsod, tudi označeno je, katere dele si moraš oprati. Tuši so ločeni na moške in ženske, na kopališče pa ni dovoljeno odnesti fotoaparatov in mobitelov. To celo kontrolirajo. Vode naj ne bi klorirali, vendar na tem kopališču jo. Sicer zelo malo, nič v primerjavi z našimi bazeni.
Voda je bila topla – v ta velikem bazenu 36 stopinj, v manjših pa od 38 do 44. Poskusile smo skoraj vse, razen najbolj vročega. Zunaj je postajalo vedno bolj mraz, v vodi pa je bilo prijetno. Ko pa smo prišle ven na veter – brrrr ! Ampak bilo je luštno. Srečale smo še Ano, ki je prišla na Islandijo z neko agencijo, vendar je dan izkoristila po svoje. Malo smo klepetale in igrale odbojko. S kopanjem smo zaključile cca.ob 22.00. Pri izhodu smo kupile še nekaj kolačkov in pijačo in odpešačile nazaj do kampa. Punce so odšle spat, midva pa spila še nekaj »jegerkole« (zdaj ko ni več Refoška) in naredila plane za naslednji dan.

19.7.2008 sobota
Vesna:
Zbudili smo se pozno, okoli 10.00. Vreme je bilo čudovito. Po jutranji rutini, smo odšli v mesto. Ema, Pia in Nani so šli na ogled kitov, medve z Ano pa po mestu. Vsaj enkrat smo uporabili voziček Smile

. Najprej sva odšli do turističnih informacij in se pozanimali kje je lekarna. Poslali so naju nekaj ulic naprej in kupili sva kremo za Anino vedno bolj vneto rit. Nato sva šli pohajat. Mesto je majhno in obvladljivo in povsod se kaj dogaja. Vendar pa sem bila po vseh hvalisanjih v oddajah kot so City folk in branju Lonely planeta, kar malo razočarana. V bistvu je mesto kar zelo umazano.
Ko sva obdelali glavne ulice sva odšli na kosilo, po poti pa zagledali državno trgovino. To pomeni prodajalno alkoholnih pijač. Na Islandiji je bila prohibicija tam nekje do 80.let prejšnjega stoletja in alkoholne pijače je moč kupiti le v specializiranih trgovinah. Ker mi Jaegermaister prav nič paše, sem se na hitro odločila in na blef kupila dve steklenici Cabernet sauvignona, enega čilskega, drugega španskega in nekaj pločevink domačega piva (Viking). Nato sva si na mestnem trgu privoščili fish&chips in ga pojedli kar na stopnicah. Sonce je sijalo, pihalo za spremembo ni in meni je bilo prvič po odhodu od doma vroče. Seveda sem bila v primeru z domačini oblečena kot slon. Ti so čisto nori- oblekice, kratke majčke, kratke hlače, odprti čevlji (pri ženskah navadno premajhni ?). Sicer mastno kosilo je pasalo in pojedli sva skoraj vse. Po kosilo sva se odšli čakat ostale tri, ki naj bi se kmalu vrnili. Med potjo sva zavili še v muzej na temo kitov, ki je kar na ladji v pristanišču. Nato pa sva že videli ladjo, ki je pripeljala Emo, Pio in Nanija. Kite so videli, menda so ogromni, čeprav tistih na

frenk · Objavljeno: 31 Jul 2008 00:01 Naslov sporočila:

Nani posreduje slike najvišjega Tischerja na Islandiji Shocked

Tischer Trail 305S ter povišan in razširjen Dodge Ram
Dj Nani še kj napiš, k nas zlo firbec matra, pa kakšno sliko tud prlep Wink

frenk · Objavljeno: 09 Feb 2009 09:52 Naslov sporočila:

Nasveti varne vožnje po Islandiji Wink

28MB

74MB

frenk · Objavljeno: 05 Jan 2011 23:51 Naslov sporočila:

http://www.catweazle.de.tl/Island-2010.htm

http://andresundcaro.ch/Reisen/Reiseberichte/Iceland_2005/island_2005_intro.htm#

frenk · Objavljeno: 02 Nov 2011 18:48 Naslov sporočila:

Helmut in Olga ponovno doživela Islandijo.

http://abenteuer.bplaced.net/island2011/island.html

cvet · Objavljeno: 25 Jan 2016 18:38 Naslov sporočila:

Ali še koga na tem forumu muči tale Islandija? Mene dobro navija, samo odločitev še ni padla. Moj termin je julij in začetek avgusta. Če bo še kdo za bo mogoče odločitev lažja, je pa baje treba trajekt rezervirat ful v naprej.Tudi to je malo problem, ker jaz ne vem točno, kako bo čez pol leta.

cvet · Objavljeno: 07 Feb 2018 08:37 Naslov sporočila:

Po nekajletnih željah je tudi meni napočil čas oziroma leto, da se odpravim na Islandijo. Trenutno imam zabetonirane samo datume odhoda in prihoda, saj sem trajekt po dolgih mukah in dilanju dobil za 1900€ Ene 400€ so se zmotili v štartu in potem jaz tega nisem hotel več popustiti. Bilo je kar naporno ampak na koncu vredno truda.
Skratka odhod iz Danske
-3.7.2018 ob 11.30
Odhod z Islandije z dvodnevnim postankom na Ferskih otokih
-26.7.2018 ob 10.30 (trije tedni Islandije+2 dni Ferski otoki

)
Mateja mi prileti v Reykjevik 13.7 ponoč in potem bova skupaj potovala do doma(problem dopusta) Drugače je pa za dodatne člane posadke ceneje leteti na Islandijo, kot se peljat z trajektom Shocked

Čudno, ampak tako pač je.
V štartu in pol leta pred odhodom en kup ene logistike, rezervacij in vsklajevanja terminov, kar je meni muka, ampak tako pač je.Ravno zaradi tega nisem prej tu gor nič pisal, saj sva se še mi2 težko uskladila, kaj šele z drugo posadko. Če bo pa slučajno še kdo gor podoben termin, bom pa vesel kakšnega srečanja. Lani je bil konc februarja rajekt že poln.

frenk · Objavljeno: 07 Feb 2018 09:04 Naslov sporočila:

Upam, da boš naredu kakšen potopis in foto predstavitev Wink

Bravo Cvetko!!! Smile

cvet · Objavljeno: 14 Feb 2018 08:19 Naslov sporočila:

Včeraj sem bil na potopisnem predavanju o Islandiji (postar sappa) agencije, ki vozi gor. Valda sem še bolj napaljen in komaj čakam da odrinem. Sedaj, ko vem, koliko kaj stane, se mi zdi odločitev , da grem gor z ruzakom edino prava in zeloooo racionalna in trajekt mi ni niti več tako drag, če primerjam, kakšne stroške bi imel gor, če bi na islandijo prletu. Laughing

gr · Objavljeno: 21 Feb 2018 22:08 Naslov sporočila:

Cvet od kod leti tvoja in kakšne so cene letalskih kart?

Lp Gregor
_________________
X is name millions of people!!!

vesna · Novinec Pridružen/-a: 13.03. 2009, 13:20 Prispevkov: 16

Nedavno raziskano:
Milano - Reykjavik, direkten let z WOW air tja in Icelandair nazaj, traja cca. 4 ure.
WOW air sicer bistveno dražji, cena skoraj x 2. Če najdeš dobro povezavo z enim postankom na relaciji Milano-Reykjavik, potem je cena karte cca 350 €....
Z enim /dvema postankoma lahko letiš z Benetk, cena je OK, skupna dolžina potovanja nad 7 ur, vendar natančneje nisem raziskovala, ker smo omejeni z datumi in postanki .....

cvet

Gr Naša leti kar z Brnika. Najbolj ugodna in najhitrejša varijanta. Mislim, da štarta okoli 16h in je malo pred polnoči v Raykjeviku. Cena pa mislim, da je bila okol 170€ z enim postankom v Londonu. Bistveno cenejše in prihrani ogromno časa(problem dopust) kot z trajektom

cvet · Objavljeno: 28 Jun 2018 12:03 Naslov sporočila:

Čeprav semi je zdelo, ko sem v Januarju rezerviral trajekt, da je to še zelo daleč ampak čez dva dni že odpotujem. Me pa malo zajebava tale vreme na Islandiji, tako, da je še ogromno cestt predusem v centralnem visokogorju zaprtih. Tam sem imel pocahnanih največ rut, tako, da se bo treba kar orng prilagajat in se ne bo dalo vse prepelat, kar sem si zamislil Sad

http://www.road.is/travel-info/road-conditions-and-weather/entire-iceland-road-conditions-map/

vreme · Objavljeno: 28 Jun 2018 13:05 Naslov sporočila:

Srečno Cvet,
pa javita se kaj od zgoraj! Letos je vreme povsod po EU itak bolj ''isladsko'' Confused

Nani · Objavljeno: 28 Jun 2018 21:18 Naslov sporočila:

cvet · Objavljeno: 29 Jun 2018 11:20 Naslov sporočila:

Nani saj ni panike, je pa res, da skoraj pol tripov po unmu off road vodniku ni prevoznih, kje tudi samo določeni odseki, da se ne da kroga nardit. Ampak, se bom že znašel, kot zmeraj.

Nani · Objavljeno: 29 Jun 2018 23:50 Naslov sporočila:

Nani

S poti po Islandiji, kratek video.

https://www.youtube.com/embed/yx5QYyFZo8g

_________________

frenk

Super

A si imel drona?

Nani

frenk

Že vidim slike na srečanju Smile

cvet

Tudi meni se je tale islandija končala. Ogromno lepih izkušenj, trenutkov, narava fantastična. V treh tednih sem po islandiji prevozil skoraj 5000 km v glavnem 4x4 piste, saj off road tam ni dovoljen, so pa že te nekatere zelo zahtevne.U glavnem, mislim, da ni ceste, kjer se je dovoljeno vozit, da jo ne bi prefural.V bistvu veliko več, kot sem imel v planu. Z fordotom sem preplaval nešteto rek, med drugim tudi eno 150m široko, ki je bila na sredini kar globoka, vse brez problemov.Fordo je deloval odlično in mislim, da je eden redkih dopustov, kjer se mi ni prižgala nobena lučka, očitno imajo dobro nafto, čeprav je draga, z vodo pa očitno tudi nima težav. Težav v glavnem ni bilo z izjemo odtrganega solarnega panela, ki mi ga je dol ruknila orkanski veter.Se pa vidi, da so se na Islandiji začeli it množičen turizem, posebaj na Rink roadu A1 je povsod gneča, da ne govorim o Blue lagun, kjer so bili v tistih bazenih kot sardelce, tako, da mi še na misev ni prišlo, da bi se ke not šu namakat, Ma pa ta Islandije tudi temno plat, slabo vreme, megla dež, veter, mraz, takrat je vse turobno in nimaš kaj počet, oziroma je najbolše poiskat kakšen hot pot in se it namakat. Domačinov praktično ni, vasi mesteca so prazna in ko prideš not zgledajo kot izumrla.Pa še drago je vse ko pes, tako, da v gostilno bolš, da se ne pokažeš, saj deci vina Cvet tudi pod razno ne bo plaču 12€. Sem ga imel sabo, dost, čeprav tudi s tem ne smeš pretiravat, saj te na carini lahko čaka kontrola (ane Nani). Povsod so že znaki prepovedano kampiranje, saj je od 2015 na Islandije kampiranje izven kampov ilegalno, ne vem pa, če že kaznjujejo. Jaz teh problemov nisem imel, je pa rangerjev vse povsod ogromno tudi v največji vukojebini, tako, da mislim, da je to še samo vprašanje časa. Off road je strogo prepovedan, je en francoz dobu kazen 3200€ ko se je malo zajebaval in se ukopal, pa še medisko so ga olinčali, tako, da je imel potem probleme še z domačini. Skratka bilo je odlično, narava za dol past, moram še malo fotke pregledat, če je kaj ratalo, mogoče kaj pokažem ob priliki. Tudi Ferski otoki so krasni. Mati narava se naju je usmilila in nama kljub slabi napovedi namenila dva lepa sončna, topla dneva, tako, da sem lahko celo roštiljal zunaj.Sem pa kar vesel, da sem se vrnu dam, ker gor tud pod razno ne bi živel, pa čeprav sedaj gagam na tej vročini.

Nani

frenk

A ti mal nazaj visi?

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli